21/12/11 – Klavdija Figelj

sreda, 21. december 2011
Olje na platnu!

V paviljonu Poslovnega centra Hit razstavlja goriški slikar Luca Suelzu. Označuje ga nevidna poteza s čopičem ter kirurško natančna izvedba. Če bi naslikal grozdje, bi ga ptice zagotovo prišle zobat.

Luca Suelzu: Pazi na morskega psa, 2010, olje na platnu
Foto: KLAVDIJA FIGELJ

NOVA GORICA > Znamenita anekdota o tekmovanju grških slikarjev namreč pripoveduje, da je Zevksis naslikal podobo grozdja, s katero je premamil celo ptice, da so ga prišle zobat. Kljub temu ga je premagal Parazij, ki je naslikal samo zastor. Naslikani zastor je namreč Zevksisa izzval, da je hotel videti, kaj je za njim, ker ga je imel za pravega. Zmagovalec v grški anekdoti je deziluzioniral tekmeca, premagal človeško oko, torej razkril mehanizem kot varljiv mehanizem.

Luca Suelzu (1964), diplomant beneške likovne akademije, se giblje v podobnih nevarnih, spolzkih, varljivih območjih in najbrž ima svoj pomen tudi to, da je za svoj portret pridal fotografijo, kjer ima zavezane oči (in dvignjen kazalec). Celo slikar Aleksander Peca, ki bi bil lahko tekmec, saj slovi po svojih realističnih mojstrovinah, je na otvoritvi svoj nos zalepil na Suelzujevo sliko in opazoval te izjemno tanke oljne nanose.

Tematika je slavje sodobnega sveta, pravzaprav predmeti, ki nam delajo vzdušje slavja: baloni, barvni trakovi, pa vse vrste napihljive plastike “za na morje”, kot so bazeni, delfinčki, ribe, ki s svojimi izrazitimi odsevi napihnjenega spominjajo na znamenite skulpture še bolj znamenitega ameriškega umetnika Jeffa Koonsa.

Vendar pozor, piše likovna kritičarka Alice Ginaldi, to ni poveličevanje potrošniškega predmeta, ki pripada “trash” industriji, niti ni tekmovanje med realnostjo in sliko, pa tudi nismo pred navadno virtuozno pretvezo. Ginaldijeva razkrije, da je njegovo slikarstvo predvsem sredstvo smisla. “Pomen dejanskega dejanja slikanja, ki je zanj še vedno rešilen, je podkrepljen z izbiro subjektov, ki pripadajo svetu dobrega počutja, zdravja, kratkotrajnega užitka rojstnodnevne zabave, ki je tokrat videti kot večna in neranljiva.” In če dodamo še paradoks, da slikar ta kratkotrajni užitek, ki ga ponujajo upodobljeni predmeti, slika precej dolgo (le nekaj slik na leto), potem ostane res samo še njegov lasten užitek do slikanja samega.

KLAVDIJA FIGELJ