Paviljon – 15/12/11

Galleria d’arte PAVILJON, 15/12/11
Nova Gorica (Slovenia)

Površina je izredno gladka. Poteza s copicem je nevidna, izdelava je kirurško natancna in suha. Zrak je nepremicen, pravzaprav bi lahko rekli odsoten, kot da bi ga posesali stran, da bi pustili prostor sideralni praznini. Pred nami se razodeva hiperrealnost, ki ima, ce jo podrobno pogledamo, zelo malo skupnega s fenomensko realnostjo. Cassirer ter za njim Panofsky sta velicastno definirala koncept »simbolicne forme« in nas na ta nacin razsvetlila z dejstvom, kako je vsako obdobje moralo nezavedno imeti svoj tip vizije, ki je bila nelocljiva z istodobno kulturo. Kakor je bila renesancna perspektiva simbolicna forma šestnajstega stoletja, tako nas danes novi mediji vodijo do nove percepcije sveta. Slike Suelzuja so kot photoshop, reklame, takšne, kot nam televizijska pravila diktirajo, da moramo biti: patinaste, sijajne, brez napak, hipertroficne, površinske. Baloncki, venci, rešilni jopici, plasticni bazeni, napihljive živali in tudi plasticni stoli, celade, uteži za bodybuilding. Predmeti, ki pušcajo mocan retoricen naboj: so privlacni, brezskrbni, zapeljivi, ampak tudi vznemirljivi in tuji. Lebdijo v neobstojeci atmosferi, plavajo na površini slike in projicirajo lastno senco kot zagotovilo o svojem paradoksalnem obstoju. Vendar pozor: to ni povelicevanje potrošniškega predmeta, ki pripada tako imenovanemu terciarnemu prednjemu sektorju; ni niti tekmovanje med realnostjo in sliko. In niti nismo pred navadno virtuozno pretvezo. Slikarstvo Luce Suelzuja je predvsem sredstvo smisla. Pomen dejanskega dejanja slikanja, ki je zanj še v edno rešilen, je podkrepljen z izbiro subjektov, ki pripadajo svetu dobrega pocutja, zdravja, kratkotrajnega užitka rojstnodnevne zabave, ki je tokrat videti kot vecna in neranljiva. (Alice Ginaldi)